Daljna preteklost

Na območju današnje Lendave se je prva večja skupina ljudi naselila verjetno okoli leta 2500 pred našim štetjem. Na podlagi najdb lahko predpostavljamo, da je bilo mesto z okolico naseljeno že v bronasti dobi. V rimskih časih je stala na območju današnje Lendave vojaška utrdba z imenom Halicanum. Rimljani so z zasaditvijo vinske trte postavili temelj vinogradništvu in vinarski kulturi. Po legendi naj bi po naši pokrajini hodil tudi kralj Hunov - Atilla, tod so vladali Avari in Franki, Slovani pa ob koncu 6. in na začetku 7. stoletja, ko naj bi po legendi v Lendavi in njeni okolici posadili mnogo lip, iz poimenovanja zanje pa naj bi izviralo ime Lendava (Lindau, Linde = lipa). Naselje naj bi ob potoku Ledava obstajalo že leta 860.

Obdobje Bánffyjev

Najstarejši pisni vir o Lendavi je darilna listina iz leta 1192. Z listino je kraj prešel v oblast nemške rodbine Hohold, ki je leta 1272 sezidala prvi lendavski grad. Rodbina Hohold se je v 14. stoletju preimenovala v družino Bánffy. Lendavski grad, ki je že več stoletij eden najpomembnejših arhitekturnih spomenikov kraja, je leta 1480 obiskal kralj Matija Korvin (bolj znan kot kralj Matjaž), o čemer pričajo njegovi, z lendavskega gradu poslani dokumenti v Bratislavo. V času družine Bánffy se na gradu izoblikuje omembe vredno duhovno-kulturno in politično življenje, mesto pa se je razvilo v eno najpomembnejših središč takratne Zalske županije. Prevzeli so protestantsko vero, kar je imelo za Dolnjo Lendavo pomembne kulturno-zgodovinske posledice. V tem času, leta 1573, so v Lendavi, v tiskarni Rudolfa Hoffhalterja, natisnili dve knjigi, leta 1574 pa še eno knjigo protestantskega pridigarja Kultsárja v madžarskem jeziku. V spomin na to izjemno bogato obdobje zgodovine mesta in na prvo tiskano knjigo na ozemlju današnje Slovenije stoji v preddverju Mestne hiše skulptura protestantskega pridigarja Györgyja Kultsárja. 

Turška nevarnost

Ob koncu 16. stoletja so Lendavo ogrožali Turki, vendar mesta in gradu nikoli niso zavzeli. V spomin na njihov izgon je dala družina Gludovácz v letih 1727–1728 na vrhu hriba Sveta trojica zgraditi kapelo, kjer je shranjena mumija Mihaela Hadika. Slednji je umrl leta 1733. Sredi 18. stoletja je mesto dobilo novo cerkev, ki stoji še danes. V letih 1749-1751 jo je v baročnem slogu dala sezidati gospodarica gradu in mecenka cerkve, članica družine Estereházy.

Meščansko obdobje

Od druge polovice 18. stoletja pa do konca 2. svetovne vojne je v Lendavi in njeni okolici živela relativno številčna in vplivna judovska skupnost. Židje, ki so se tod naselili, so se ukvarjali predvsem s trgovino, pomemben pa je bil tudi njihov prispevek h gospodarskemu in kulturnemu razvoju mesta ter nastanku meščanstva. V času industrializacije je imelo mesto svoj denarni zavod Dolnjelendavsko hranilnico, ustanovljeno leta 1904, leta 1906 pa so tu ustanovili prvo dežnikarno na Balkanu. Z vidika kulturne zgodovine je bila zelo pomembna otvoritev Meščanske šole (1872), poleg te je v mestu od leta 1845 do ukinitve leta 1921 delovala židovska šola, leta 1866 pa so zgradili tudi novo sinagogo, ki stoji še danes.

Dvajseto stoletje

Po odcepitvi od Madžarske in med obema vojnama je mesto stagniralo, večina dotlej uspešnih dejavnosti je nazadovala. Mesto je izgubilo centralno vlogo v regiji, meščanske vrednote so izginile. Med 2. svetovno vojno so Dolnjo Lendavo znova priključili Madžarski. Spomladi leta 1944 so od tod deportirali okoli 120 Židov in večina jih je končala v koncentracijskem taborišču Aushwitz. S tem dejanjem, s tragično usodo posameznikov ter družbenih vzorcev in vrednost, se je v Dolnji Lendavi končalo obdobje meščanstva. Njegovi spomini in zgodbe živijo naprej v zgodovini zgradb v starem mestnem jedru.